V pogovornem jeziku se je izraz že povsem uveljavil: sindrom rešitelja. Pomeni požrtvovalno ljubezen do bližnjega tistih, ki se dobesedno žrtvujejo tako za prijatelje, družino, sodelavce kakor tudi za bežne znance, medtem ko so njihove potrebe vse bolj potisnjene v ozadje. Kaj se v resnici skriva za mogočno pripravljenostjo pomagati drugim?
Zdi se kot amen na koncu molitve: ženske, ki čutijo močno potrebo, da pomagajo drugim, vedno znova srečajo ljudi, ki njihovo pomoč potrebujejo: na prijateljice, ki se jim izjočejo na rami, sosede, ki jih prosijo za uslugo, ali humanitarne organizacije, ki iščejo prostovoljce, da nemočnih partnerjev niti ne omenjamo. Medsebojni vpliv dejansko ni naključen: človek, ki poudarja, da se vsi obračajo nanj po pomoč, jo podzavestno tudi ponuja. Tisti, ki daje, želi s tem v resnici nekaj pridobiti. Kar nujno potrebuje, sta ljubezen in naklonjenost.
Nemočni in rešitelj
Kdor nenehno skrbi za druge, podzavestno odklanja pomoč. Sebi ne znam pomagati, lahko pa dajem, se glasi preprosta formula, ki predvsem v partnerstvu nujno vodi v odvisnost. V vsakdanjem življenju je že tako, da se nemočna oseba in rešitelj vselej srečata. To so denimo ženske, ki se vedno znova spopadajo s problematičnimi zvezami, deloma tudi s takšnimi ekstremneži, ki potrebujejo strokovno pomoč: z alkoholiki, zasvojenci, nepopravljivimi lažnivci in zapeljivci.
»Mislim, da jih privlačim kot magnet,« pravi Katarina, triintridesetletna odvetnica. »Uboge moške, ki jih svet ne razume. In kaj mi ostane na koncu? Popolnoma sem uničena.« Zdaj se lahko prejšnji zvezi s partnerjem nasmehne, a proces njene odločitve je bil dolg in boleč. Njegovo dvojno življenje z varanjem na dnevnem redu je dobro delovalo. Nekega dne pa ji je prekipelo in v trenutku se je odločila: nekaj se mora spremeniti, sicer me bo uničil. Stota obljuba, da se bo spremenil, stoprvič, ko ga spet ni bilo domov, in je vedela, da je v naročju druge. Nenadoma ni več želela biti razumevajoča, ni bila pripravljena še enkrat odpustiti. »Do takrat sem trdno verjela, da nekaj delam narobe in da bi mu morala dati to, kar očitno išče pri drugih ženskah.« Šele z odrešilnim spoznanjem, da ni ona tista, ki se mora še bolj prilagajati razmeram, se je začela v resnici spreminjati.
Prvi korak je avtorefleksija
Walter Hoffman, strokovnjak za globalno psihologijo, pojasnjuje: »S tem, ko človek pomaga drugim, ne more ničesar spremeniti. Kdor želi dejansko kaj spremeniti, mora stopiti ven iz začaranega kroga.« Prvi korak k odločitvi je avtorefleksija, ki pripelje človeka do iskrenega odgovora na vprašanje: zakaj ne prenesem pogleda na nesrečne ljudi, medtem ko drugi ob tem mirno živijo svoje zadovoljno življenje? Zakaj se mi trga srce ob pogledu na srečne ljudi, sebi pa teh čustev ne dopustim? Po mnenju Hoffmanna se za temi vprašanji skrivajo velik strah, globoke čustvene žalitve in agresija, a tudi odpovedovanje, ki je zasidrano v človekovi podzavesti. Nanje se navezuje tudi kljubovalnost tistega, ki trpi zaradi sindroma reševanja drugih, kar bi lahko izrazili z besedami: Ne potrebujem vas, ker mi ne morete dati tega, kar potrebujem.